Bogata, a ne vselej tudi bleščeča zgodovina domačije Legastja je eden izmed temeljev današnje gostilne. Duh časa, v katerem je gostilna zaživela, je v njej še vedno prisoten. Stari “šporget” na drva v kuhinji, ki se danes šibi pod težo velikih “ta črnih loncev”, krušna peč v kmečki sobi in stara lipa na dvorišču so le nekateri izmed dragocenih spominov na čase, ko je z gostilno upravljal najprej ded, nato pa oče današnjega gospodarja Janeza. Gostilna, ki je bila v poznih sedemdesetih in osemdesetih ena najbolj priljubljenih za vse mladoporočence in je ohceti gostila vsako soboto, je preživela tudi globok padec na samo dno, ko so otroci šli od hiše in nihče od njih ni želel nadaljevati posla. Duša domačije je zaprta za temnimi zavesami leta čakala na to, da si je Janez premislil in uspel prepričati Kristino, da sta si drznila vrata gostilne znova na široko odpreti.
Le trdo delo in vsakodnevni trud ter nenehno prepičanje Janeza in Kristine v to, da gostom lahko ponudita dobro hrano in še tisto nekaj več, sta obrodila sadove. Gostilna je tako kmalu postala premajhna za vse, ki so želeli v glavni jesensko-zimski sezoni okusiti domače koline, pripravljene po receptih Janezovega deda.
Del tradicije gostilne je še vedno viden v samih prostorih, saj poleg nove restavracijske sobe, še vedno stojita stari, danes v eno povezani kmečki sobi, na sredi katerih se še vedno bohoti stara krušna peč, ob kateri se pozimi greje mlado in staro. Kuhinja počasi raste in iz žepne kuhinje z le dvema plinoma, počasi postaja večja, a ne glede na to, kako se bo povečala v prihodnosti, bo “šporget” na drva pri Legastju vedno kralj kuhinje. Še več tradicije in domačnosti pa se kaže v hrani, ki se izogiba preveč modernih tehnik in prezentacij ter velikih krožnikov z malo vsebine.
